V nedeljo 24. 10. 2010 smo na Pijavi Gorici praznovali zavetnika Simona in Juda Tadeja. Sprva nas je pričakalo deževno vreme, vendar se je po koncu sv. maše razjasnilo in zadovoljno smo pokramljali ob dobrem pecivu, ki so ga napekle gospodinje. Obred je vodil gospod župnik Jože Pozdirec, s pesmimi pa so vse skupaj poživeli pevci in pevke pijavškega zbora pod vodstvom organista Simona Hočevarja in pa otroci, katere vodim jaz.

Simon je hebrejsko ime Šimon, ki izhaja iz besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Imel je tudi vzdevek »Gorečnik«, da so ga ločevali od apostola Simona Petra. Ime Juda pomeni »slavljeni«, Tadej pa »moja radost, srčni«. Rodila sta se v času okoli Kristusovega rojstva, umrla pa 28. oktobra v Perziji.

Juda Tadej je predvsem priprošnik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, tkalcev, zidarjev, gozdnih delavcev in sekačev.  Oba svetnika, ki ju najpogosteje častimo skupaj, saj naj bi po izročilu na isti dan pretrpela mučeniško smrt, je v zemeljskem življenju vezala tudi medsebojna sorodstvena vez: skupaj z Jezusom so bili med seboj bratranci.

Simon je verjetno deloval med Judi in umrl mučeniške smrti. Morda so ga obglavili ali pa tudi razžagali, zato je tudi večkrat upodobljen z žago, mečem; včasih ima ob sebi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej je v preteklosti veljal za manj znanega apostola, ker so ga pogosto zamenjevali z izdajalcem Judom. V zadnjih stoletjih pa se je njegovo čaščenje močno okrepilo, saj se mnogi obračajo nanj kot na pomočnika v težkih zadevah. Ob sebi ima kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.

Naj zaključim z njunim pregovorom: »Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk.«