Zvonovi so že zelo močno bili , ko se na 21. novembra na Igu pri drugi maši ob 10 uri začela mladinska sveta maša, katero je daroval gospod Janez Žerovnik. Maša je bila namenjena druženju, spoznavanju in predvsem povezovanju mladih. Bila je izvrstna saj je v svoj krog privabila  tako vse mlade, kot tiste, ki so mladi po srcu in po duši. In je v harmoniji otroških pesmi, glasov, vzdušja,… se izkazala kot nekaj kar moramo mladi ohranjati in peljati dalje!

Ižanci smo bili izredno ponosni da smo lahko na tej sveti maši gostili otroke iz Pijave Gorice katere je vodila Klavdija Hočevar in so nam s svojim prisostvovanjem zapolnili  in dali občutek popolnosti in povezanosti mladine. Kako so se na ta dogodek pripravljali na Pijavi Gorici in ga potem fantastično izpeljali na Igu nam je zaupala Klavdija sama:

»Iz grl otrok se je slišala njihova vera, vera v Njega, ki jih vodi ...

Za vsako analizo je potreben čas, da se trenutno stanje umiri. Tudi sama sem počakala na primeren trenutek za razmislek in, da je »prišlo za mano« vso nedeljsko dogajanje.

Mislim, da so otroci pravi odraz pijavškega pastoralnega dogajanja v naši cerkvi. Na tem gradim že odkar vem zase in v sebi nosim hotenje po ustvarjanju bolšega. Otroke učiti skozi pesmi o Gospodu, skupaj z njimi slaviti Njegovo stvarjenje. Pa mogoče se tega še ne zavedajo tako dobro, vseeno pa želijo delati z mano. To me napolnjuje z nekim upanjem, da obstajajo še prave vrednote in občutek za dobro med mladimi. Vsekakor brez podpore njihovih in mojih staršev ne bi šlo. In, ko vse skupaj povežeš v neko smiselno celoto, lahko predstaviš običajno otroško mašo, ki jo izvajamo pri nas.

Mislim, da je otroke navdala tudi boljša akustičnost cerkve in so se med seboj lažje slišali in čutili. Prevzel jih je občutek pomembnosti in pa zmožnost vodljivosti enournega programa, ki pa je bil po svoje na Pijavi Gorici nič posebnega, saj je postal za njih rutina. Poudarek sem poskušala dajati tudi na spremljanju samega obreda. Naj vedo kaj je to uvodna pesem, kaj darovanjska, naj vedo kaj se kdaj dogaja. In predvsem, ne da je pesem le odpeta, da poznajo le besedilo, ampak, da vedo kaj pojejo, kaj izgovarjajo, saj navsezadnje v to verjamejo.

Tudi za nas je bil ta nastop »krhka prelomnica«. Tako sem začutila jaz. Prvič smo se razodevali popolnoma drugim ljudem, a s pesmimi, ki jih poznamo. Mislim, da so opazili, da smo si katoličani med seboj enaki po cerkvah in, da je resnično skupen namen slavljenje našega Gospoda.

Iz začetka je bila to le skromna želja – imeti nek zborček. In to še vedno je, vendar ta počasi raste. Raste v smislu, povezati zbor z občestvom v cerkvi. Zato smo prišli na Ig. Z namenom, da pokažemo naše sposobnosti, povezanost in to, da je tudi župnijska cerkev sposobna delati na tem, če ima voljo, vztrajnost in pa prave ljudi na pravem mestu. Gospod ima za vsakega nalogo, potreben je le čas, da jo izvrši vsak posameznik kar se da dobro!«

Klavdija Hočevar in Žiga Drnovšek