Režija: Vito Taufer

Vito Taufer ima za seboj že dolgo, razburljivo in pomembno režisersko pot, in kar nenavadno se zdi, da se doslej še nikoli ni soočil s Cankarjem.

Janko Kos ugotavlja, da ima Cankarjevo Pohujšanje mnoge prvine ljudske igre, prek tega pa tudi tradicionalne vaške zgodbe, toda tradicionalni motivi imajo v tej drami novoromantični pridih; taka sta tudi razbojniški umetnik Peter in Jacinta kot prispodoba avtonomne umetniške ustvarjalnosti.

Vito Taufer Pohujšanje vidi predvsem kot univerzalno, brezčasno pravljico, kot nesramen in neotesan buffo.

Igrajo:

Ivan Godnič - Županja

Željko Hrs - Štacunar

Uroš Kaurin - Jacinta

Boris Kos - Cerkovnik

Uroš Maček - Popotnik

Marko Mlačnik - Ekspeditorica

Sandi Pavlin - Notar

Ivan Peternelj - Dacar

Robert Prebil - Štacunarka

Matej Recer - Dacarka

Blaž Šef - Krištof Kobar, imenovan Peter

Dario Varga - Župan

Matija Vastl - Učitelj Šviligoj

Janja Majzelj - Zlodej

Iz kritike: »Cankar je že vedel. Cankar je še kako dobro vedel. Ne glede na to, katero od njegovih dramskih del vzameš v roke ali si ga ogledaš, vedno znova trčiš ob osupljivo spoznanje, kako aktualna je njegova dramatika. […] Cankarjevo delo je tako močno, da zdrži praktično vse možne interpretacije (glej gledališko zgodovino!?). Jasno, tudi tokratno iz Slovenskega mladinskega gledališča, sezidano pod spretno taktirko hišnega režiserja Vita Tauferja.

Osnovni režijski premik: vse vloge igrajo moški. Vse, razen ene – Zlodej je ženska. Še bolje: Zlodej ni nič od tega, je brez spola – je univerzalen. To, da moški igrajo ženske vloge, in igrajo jih po moško, ne v maniri pretvarjanja igranja, je kredibilna, čeprav ne nova finta. Finta, ker se tako skozi ženske like prikrade še več univerzalnega, še več bistveno ženskega. Pravzaprav so ti liki »precejene« ženske, bistvo ženstvenosti. Ki, vsaj tako je videti, ni ravno najbolj simpatična, zato pa jasno razpira razmerje med moškim in žensko. Oba se potrebujeta, njuna pogodba pa je narejena »na trdo«. Ne na ljubezen, redko na erotiko, praviloma na blagovno izmenjavo, na daj-dam. To je ena jasnih namer tovrstne rošade, druge so v podtonih iskanja identitet, shizofrenosti …

Igra in njen učinek: Taufer jo pelje po več vzporednih tirih. Čeprav racionalizirano, dobro ohrani besedilno jedro, mu pusti večino besednih kombinacij in jim dovoli, da se razživijo. Dame tako v Cankarju kot tokratni uprizoritvi malokrat pridejo v prvi plan, če že, samo s kakšno kratko in jedrnato, fantje, te uglajene ritke, pa so malce bolj razgibani. Še vedno zelo natančno dozirani v svojih gestah, imajo precej več prostora za razgibavanje svojih likov. Trikotnik Župan-dacar-učitelj Šviligoj je vrhunski.

Vse skupaj tako prepričljivo govori samo o tem, da tam, kjer še Zlodej ne more vzeti, kar mu pripada, lahko rečemo samo to: »Pusti ti to!« Andrej Jakič, Polet

sponzor

Pekarna Grosuplje