|
V Dobrepolje so cerkvene oblasti načrtno pošiljale dušne pastirje, ki so morali biti zaradi velikih romarskih shodov pri Sv. Antonu dobri organizatorji, govorniki, poleg tega so morali skrbeti tudi za dobro petje.
V prvi polovici 19. stoletja je bil učitelj v Dobrepolju Andrej Kančnik. Po tedanji navadi je bil tudi cerkovnik in organist. S presledkom je skoraj dvajset let učiteljeval in orglal v Dobrepolju. Bil je ljudski pesnik, pisal je prigodniške ženitvovanjske in godovne pesmi, žalostinke, kolednice. Svoje pesmi je vselej pel, jih spremljal tudi s citrami in tako prijetno zabaval ljudi. V tisti dobi je bila slovenska pesem doma samo na vasi in v cerkvi. Andrej Kančnik je mnogo storil za prebujanje naroda tudi izven šole. Ljudem je vcepljal veselje do slovenskega jezika in slovenske pesmi. Učil je petje v šoli, v cerkvi. Bil je boljši organist kot učitelj. Kančnikove pesmi so ljudje zapisovali in jih peli. Tako nam sporoča Jaklič.
O delovanju pevskih zborov v Dobrepolju v začetku 20. stoletja imamo pisna sporočila. Dobrepoljski rojak Karel Škulj iz Ponikev je v svojem nekrologu ob Jakličevi smrti zapisal, kako je znal Jaklič pridobiti Dobrepoljce za kulturno delovanje. Jaklič sam ni bil pevec, pridobil pa je pevce za svoje prireditve: »Pevski zbor študentov je uporabil v nedeljo popoldne. Po njegovem predavanju ali razgovoru v dvorani je planila umetna slovenska pesem med občinstvo, ki se je pridružilo pevcem, s katerimi je potem ustanovil domači pevski zbor brez študentov …«
O vsebini in podobi tedanjih kulturnih prireditev pri nas izvemo nekaj iz Slovenca, ki je 12. januarja 1907 objavil vabilo Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva v Dobrepolju na veselico v prostorih Kmetijskega društva. Zanimivo je, da so kulturne prireditve takrat imenovali kar »veselice«. V programu omenjene veselice so bile umetne pesmi, ki so jih tedaj peli in so še vedno priljubljene v sodobnih programih pevskih skupin. Na veselici so nastopili kar trije dobrepoljski zbori: moški, ženski in mešani. Peli so pesmi Antona Hajdriha, patra Angelika Hribarja, bratov Ipavcev in Antona Foersterja. Veselica je bila v nedeljo popoldne in vstopnine ni bilo. To je prvi znani oprijemljivi podatek o profanih programih in nastopih naših zborov.
Posebnih arhivskih listin o delovanju moškega zbora v Dobrepolju ni. Smemo pa reči, da je bilo od začetka leta 1907 – kot nam zagotavlja navedeni podatek iz Slovenca – delovanje moškega pevskega zbora stalnica. To je ostala vse do danes, saj se je pesem s kora širila tudi za posvetno rabo.
Po izročilu sta pred prvo svetovno vojno vodila dobrepoljske zbore Viktor Švajger, učitelj in organist v Dobrepolju od leta 1911 do 1923, in dobrepoljski orožnik Jože Vozelj. Izročilo pravi, da je Vozljev moški zbor premogel kar sedemdeset pevcev. Švajger je zapustil Dobrepoljcem svojo dediščino tudi na svojih fotografijah Dobrepolja in Dobrepoljcev.
Slika: Fotografija Gostilne in trgovine Brdavs na Vidmu. Foto Viktor Švajger.
Viktor Švajger se je poročil z domačinko Gizelo Berdavs, hčerjo premožnega kmeta in gostilničarja v Podgorici. Spomin na to znamenito gostilno je živ v imenu gostilne Brdavs na Vidmu.
Po prvi svetovni vojni je zbor prevzel organist in kapelnik takratne Dobrepoljske godbe Janko Tiselj, sicer Mežnarjev iz Podgorice (zraven podgoriške cerkve). Janko Tiselj je bil prijazen človek. Imel je trafiko pri Brdavsu. Poleg moškega zbora je vodil tudi godbo in cerkveni mešani zbor. Leta 1933 je ustanovil Glasbeno društvo, to je Dobrepoljsko godbo. Janko Tiselj se je učil igranja na klarinet pri župniku Jerebu v Škocjanu, napravil je tudi orglarsko šolo v Ljubljani. V prvi svetovni vojni je postal invalid.
Bil je zelo zahteven zborovodja, saj ni dopustil nikakršnih napak pri petju. Starejši pevci so pripovedovali, da se je med vajo razburil in celo metal note po tleh, če ni bilo zbranosti, saj so nekateri pevci radi med vajo »prispali«, klepetali ali celo malomarno pristopili k vaji. V tistem času so note pisali še na roko, kar pomeni, da je za vse pevce napisal note sam osebno. Pevci pripovedujejo, da so bile vse note brez napake, saj je v primeru napake list strgal in napisal na novo. Pred nedeljsko mašo je vedno vse pesmi preigral na harmonij. Ponavadi so pri vaji sodelovali tudi solisti. Točno po notah je igral vse pesmi. Nikoli ni igral brez not. Vaje je zbor imel v takratni gostilni Brdavs, kjer je Janko tudi stanoval. Zbor je pred II. svetovno vojno imel blizu 20 pevcev. MPZ je Tiselj vodil do leta 1942, do svoje smrti v oktobru leta 1950 pa je pomagal g. Rafku Fabianiju kot organist.
Med drugo svetovno vojno je krajši čas zbor vodil begunec in organist Franc Zaletel, ki je bil hkrati tudi organist v cerkvi.
Petje pri bogoslužju je postajalo bolj in bolj pomembno. Zato je bilo potrebno farni cerkveni kor glede na prvotno obliko povečati. Načrt za povečavo je naredil arhitekt Valentinčič, izdelal pa ga je mizarski mojster Repič z Vidma.
Leta 1942 je vodenje zbora prevzel Rafko Fabiani, župnik s Primskovega pri Kranju, ki se je kot begunec pred nemškimi okupatorji zatekel v Dobrepolje. Zbor je vodil do svoje nenadne smrti med vožnjo zaradi kapi 28. januarja 1974 v svojem avtu na poti v rodno Šmarjeto na Dolenjskem, kjer naj bi opravil obletno sv. mašo za starše. Dar in zanimanje za petje je Rafko, kot so ga farani ljubeznivo imenovali, podedoval po očetu, ki je bil v Šmarjeti organist in tudi skladatelj.
Rafko Fabiani je bil prijazen in priljuden človek. Posebno veselje je imel do petja, kateremu je posvetil veliko svojega časa. Ljudje so ga kot župnika zelo cenili in spoštovali. Rad je bil v veseli družbi, še posebno s pevci. Med njimi je rad zaigral ob posebnih priložnostih tudi na harmoniko. Sicer pa je igral na orgle.
Vabili so ga na praznovanja (žegnanje, godovi, rojstni dnevi), ker je rad razvnel družbo s svojimi hudomušnimi šalami. Ob druženju je vedno želel, da je veselo in da se pevci razvedrijo. S tem je pridobil še večjo zagretost pevcev, da so radi prihajali na vaje.
Rafko Fabiani je napisal nekaj pesmi za otroške in mladinske zbore, naredil pa je več priredb za moški in mešani zbor. Najbolj znane njegove pesmi oz. priredbe so: Mi smo pomlad – pesem za mladinski zbor, O Bog, ki si podaril – moški zbor, Marija, ljubiti – moški zbor, Bog, pred tvojim veličastvom, Kristus je vstal … Uglasbil je tudi nekaj skladb za zbor, še več pa jih je priredil. Te zbor še danes izvaja. Pri komponiranju sta mu pomagala brat Viktor, ki je bil profesor glasbe, in sošolec Pelegrin Capuder, odličen organist.
Kasneje je bil brat Viktor Fabiani v službi na radiu. V radijskem orkestru je igral na fagot. Bil je tudi organist v Kranju. Viktor Fabiani se je na radiu povezoval s takratnimi glasbeniki, ki so uglasbili razne skladbe. Zbor se jih je naučil, po izvedbi pa so jih po potrebi tudi spremenili. Večkrat je pripeljal kolege z radijskega orkestra, da so določene skladbe spremljali, še zlasti razne latinske maše, ki so bile dokaj zahtevne. Poleg Rafka Fabianija je nekaj pesmi za MPZ napisal njegov brat Viktor Fabiani (Cvetje bujno se razcveta …). Pevci se spominjajo, da je Viktor Fabiani pripeljal v cerkev tudi cel orkester, da je sodeloval pri nedeljski maši.
Do svojih pevcev je bil zelo zahteven, nikoli ni bil povsem zadovoljen, čeprav je na koncu zbor vedno pohvalil.
Za dobro vzdušje v zboru je dvakrat letno organiziral izlet v različne kraje v Sloveniji, kjer so najprej peli pri maši, nato pa je sledilo družabno srečanje.
V več kot tridesetletnem vodenju zbora je Rafko Fabiani zbor vključil tudi v bogoslužje. Sodeloval je npr. za vse svete, na tiho nedeljo. Zbor je v tem obdobju obsegal 20 do 25 pevcev. Že v tistem času je pel tudi pri pogrebih bolj premožnih pokojnikov. Pri večini pogrebov pa sta običajno pela organist Tone Šinkovec in France Zrnec – Rebrski iz Zdenske vasi (oba skupaj ali eden od njiju).
Poleg moškega zbora je Fabiani vodil tudi mešani zbor, kateremu je dajal večji pomen, saj je ta stalno sodeloval pri svetih mašah, moški zbor pa je nastopal le občasno, saj v tistem času še ni bilo veliko pesmi prirejenih za moški zbor pri bogoslužju.
Nekaj mesecev pred letom 1965 je zbor vodila Matilda Zorc, ki je bila takrat učiteljica glasbe v osnovni šoli na Vidmu. Vodenje zbora Matilde Zorc med pevci ni bilo sprejeto.
Leta 1965, ko je zbor še vodil Rafko Fabiani, je postal organist Tone Šinkovec.
V obdobju do leta 1970 zbor izven cerkve ni veliko nastopal. Župniku Fabianiju tedanja politična oblast ni dovolila dirigiranja zbora, zato je na javnih nastopih dirigiral Mustar Jože – Marinkcov iz Kompolj. Rafko pa je zbor učil tudi posvetne pesmi, primerne in dopustne tedanjemu času.
Šele po letu 1970 se je pričelo tudi posvetno udejstvovanje na raznih prireditvah, pri čemer je bil vedno problem politične usmerjenosti zbora oz. njenega vodje. Prvi nastop po letu 1970 je bil 4. julija na državni praznik (dan borca), ko je bila prireditev v Predstrugah.
Tako je v posameznih nastopih na proslavah Tedna oživljanja tradicij NOB, ki je bil v tistem času osrednja prireditev v kraju (od leta 1975), zbor vodil kasnejši vodja zbora Tone Šinkovec.
Po smrti Rafka Fabianija je zbor leta 1974 prevzel sedanji zborovodja Tone Šinkovec. Prvič je zbor pod njegovim vodstvom nastopil na pogrebu dolgoletnega zborovodje Rafka Fabiania.
Tone Šinkovec je svojo glasbeno pot začel z desetimi leti leta 1958. Učil se je igranja klavirske harmonike pri Rafku Fabianiiju. Ta je že pri teh prvih glasbenih korakih spoznal Šinkovčev glasbeni talent, zato ga je že leta 1961 preusmeril na igranje harmonija, da bi se kasneje naučil igranja na orgle. Seveda je v času treh let spoznal osnove igranja na orgle, kar pa ni zadostovalo za igranje zahtevnejših pesmi, zato je leta 1965 pričel z dodatnim izpopolnjevanjem igranja na orgle pri prof. dr. Mirku Cudermanu, ki je bil v tistem času stolni organist in predavatelj za glasbo na Teološki fakulteti. Največ časa je posvečal igranju na orgle in zborovodstvu. Takratno izobraževanje bi danes lahko primerjali s srednjo glasbeno šolo, saj je profesor poučeval poleg praktičnega pouka tudi teorijo (harmonija, kontrapunkt, solfeggio, kompozicija, dirigiranje …). Tudi kasneje se je Tone Šinkovec dodatno izobraževal na glasbenem področju, saj je obiskoval v letu 1976 ustanovljeno orglarsko šolo v Ljubljani. Redno se je dodatno izpopolnjeval na izobraževanju organistov, ki so trajala več dni in jih je vodil prof. Jože Trošt. Moškemu zboru se je Tone Šinkovec priključil leta 1965, ko je pričel z rednim igranjem na orgle v cerkvi. Za izjemne uspehe in dolgoletno uspešno delo na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti je dne 6. 2. 1994 prejel Jurčičevo priznanje.
Zbor je pod Šinkovčevim vodstvom nadaljeval delo Rafka Fabiania in pomembno razširil svoje delovanje tudi na posvetno področje. Seveda so še vedno predstavljale železni repertoar cerkvene pesmi s tistega obdobja in jih zbor poje še danes. Tone Šinkovec se spominja, da je zbor imel predvsem naučene pesmi, ki se pojejo v postnem času, in žalostinke za pogrebne maše, kasneje pa se je učil novih pesmi tako na cerkvenem kot tudi na posvetnem področju. Z novim vodjem zbora so se pričele intenzivnejše vaje in zbor je pričel večkrat nastopati pri bogoslužju. Ko se je gmotno stanje ljudi izboljšalo, je postal nepogrešljiv na pogrebih. Pri njih še danes redno nastopa tako v domačem kot tudi v sosednjih krajih. Do leta 1965 (2. vatikanski koncil) so bile maše v latinščini in zbor je izvajal le pesmi za vstop, darovanje, obhajilo in sklep), po koncilu pa so bile maše v slovenščini. Zbor je izvajal v slovenskem jeziku celotno mašo (Gospod usmili se, Slava, Psalm, Svet, Jagnje božje), in to od različnih skladateljev glede na različne priložnosti. V tem obdobju je tako osvojil večino repertoarja za celotno cerkveno leto oz. za vse liturgične in druge dogodke v cerkvi.
Tudi danes zbor na področju cerkvene glasbe ohranja starejši repertoar, posega pa tudi po nekaterih pesmih novejših skladateljev.
Do večjega udejstvovanja tudi v posvetnem življenju je prišlo po letu 1980, ko se je zbor začel udeleževati občinskih in regijskih revij odraslih pevskih zborov. Na njih je bil vedno navdušeno sprejet, saj je s svojo kvaliteto in številčnostjo presegal zbore doma in v okolici. Nastopi so vedno navduševali tudi glasbene kritike, ki so po nastopu podali vedno zelo pozitivno mnenje. Zbor se je na revije posebej intenzivno pripravljal. Posebno pozornost je posvečal intonančnosti, dinamiki in drugim prvinam zborovskega petja, saj je zbor znan kot pravi zvok moškega zbora.
Poseben izziv za zbor je bilo nastopanje na regijskih tekmovanjih, ki so bila priložnost za dokazovanje znanja na višji ravni in za primerjanje z najboljšimi zbori v dolenjski, belokranjski ali ljubljanski regiji.
Poleg tega je v tem obdobju zbor nastopal pri vseh pomembnih kulturnih dogodkih.
Zbor se redno udeležuje cerkvenih revij pevskih zborov ribniške dekanije. Trikrat je bil izbran za nastop na Festivalu cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem. Zbor je nastopil tudi dvakrat na Radiu Ognjišče – pri nedeljskih sv. mašah, ki jih radio redno prenaša iz cerkve na Taboru v Ljubljani.
O delovanju zbora so poročali tudi mediji, in sicer je bil daljši članek v Cerkvenem glasbeniku, v občinskem glasilu Naš Kraj in v drugih medijih.
Zbor je bil predstavljen v oddaji Radia Ognjišče, na Radiu Slovenija v oddaji Pojo amaterski zbori in na Radiu Zeleni val v oddaji Kulturni napovednik.
Zbor je žal samo dvakrat nastopil na reviji pevskih zborov v Šentvidu, saj so bile v istem obdobju ponavadi druge aktivnosti, ki so bile za zbor pomembnejše.
Po letu 1990 je zbor večkrat nastopal na komemoracijah in sv. maši v Kočevskem rogu ob spominski slovesnosti za pobite slovenske fante. Zbor je nastopil tudi na komemorativnih prireditvah Ob lipi sprave v Ljubljani. S petjem dobrepoljskih fantov ob breznih groze je opremljena tudi jubilejna kaseta ob 50. letnici pobojev v Kočevskem Rogu.
Seveda se zbor redno udeležuje vseh pomembnejših prireditev v domačem kraju in okolici. Je nepogrešljiv del vseh pomembnejših kulturnih prireditev v Dobrepolju. Nastopal pa je tudi na vseh slovesnostih ob sprejemu novomašnikov.
V pripravi na praznovanje 100-letnice zbora je bilo veliko časa posvečenega pripravi na izdajo dvojnega albuma s skupnim naslovom Pesem ob 100-letnici MPZ Rafko Fabiani Dobrepolje.
Prva zgoščenka z naslovom »JERUZALEM« je namenjena predstavitvi izbora pesmi, ki jih izvaja zbor pri cerkvenem bogoslužju. Nekatere pesmi so stalnica že od vsega začetka, nekatere pa so novejše.
Druga zgoščenka z naslovom »SLOVENEC SEM« pa predstavlja izbor pesmi, ki jih izvaja zbor na raznih prireditvah doma in v tujini.
Po praznovanju 100 letnice delovanja so zbor zapustili nekateri starejši pevci, priključilo pa se je nekaj mladih pevcev tako da se je številčno nekoliko zmanjšal, kvaliteta pa upamo da ni trpela.
V letu 2009 na Martinovo soboto smo uspešno izvedli samostojni koncert v dvorani Jakličevega doma.
Planiramo da bi imeli vnaprej koncerte bienalno, torej na vsaki dve leti, ker imamo itak v domači župniji veliko nastopov skozi celo leto.
|
