|
Božje usmiljenje
Ivan Grandovec
Antona je izpred brskanja po internetu, kjer je iskal novice o predlogih pokojninske zakonodaje, zdramila žena Minka, ki mu je pod nos pomolila telefonsko slušalko: »Ali si res toliko zasvojen s svojim odhodom v penzijo, da sploh ne slišiš več zvonjenja telefona? Tvoja mama te kliče!« »Oh, pa kaj bi spet rada od mene, da mi po napornem dnevu kali družinski mir pred računalnikom, saj sem bil pri njej v soboto, ko sem ji odkidal sneg, prinesel vse potrebno iz trgovine in tudi avtomatiko pri centralni peči sem prilagodil za te hladnejše dni. No, njena navada ravno ni, da me vznemirja med tednom. Morda pa si končno želi v dom. To sem ji poleti skupaj z mojo sestro Rozi in bratom Jožetom ob praznovanju njenega devetdesetega rojstnega dne tudi predlagal. Mi, njeni otroci, smo ji povedali, da ima dovolj veliko hišico, ki jo bomo prodali, da bo skupaj s pokojnino možno plačilo doma. Toda tedaj nam je rekla, da še ne potrebuje doma,« so misli spreletavale Antona, predno se je oglasil materi.
»Tone, jutri, na praznik Brezmadežne, je zvečer maša za tvojega očeta. V soboto ti nisem omenila, ker sem mislila, da bom tudi letos lahko šla k maši. Prosim te, če greš lahko k maši namesto mene. Saj veš, da mi to veliko pomeni. Tvoj brat Jože in sestra Rozi ne moreta priti k maši iz Nemčije. Ti pa si vendarle samo štirideset kilometrov od našega doma. Vem, da imaš vedno veliko dela, da tudi cesta ni najboljša v tem zimskem času, pa vendar te prosim, da mi izpolniš to željo. V soboto pa ni treba priti k meni, bom že preživela, saj imam v skrinji še nekaj kruha pa tudi ostalih zalog hrane bo dovolj. Daj, potrudi se, da bo vsaj eden od naše hiše pri maši. Zate, tvojo Minko in vso tvojo družino pa bom še bolj molila in vas priporočala nebeški Materi.«
Antona je sprva kar spreletelo: »Kaj, pri skoraj šestdesetih letih mi bo mati ukazovala, kdaj moram iti k maši. Za božič in veliko noč grem, pa če je potrebno ali ne. Kaj več pa niti ne potrebujem, da bi si ogledoval od znotraj cerkve. No ja, pa ker je ravno maša za mojega očeta, ker ne more iti mati k maši, bom pa šel, saj mi škoditi tudi ne more.« Materi je odgovoril: »Grem. Ob kateri uri pa je maša,« je bil kratek. »Ob osemnajstih; upam, da te nisem preveč prosila,« je s trepetajočim glasom odgovorila mati. »Ne, saj ti dobro veš, da si me tako vzgojila, da moram, če se le da, izpolniti vsako prošnjo. Pa da sedaj ne bi tvoje! Povem pa ti, da se ne bom nič oglasil pri tebi, saj imam naslednji dan službo,« je v zanosu odgovoril Anton. »Saj sem vedela, da me ne boš zavrnil, ko si bil pa vedno ti najbolj priden in ubogljiv od vseh mojih otrok. Previdno vozi, da se ti kaj ne naredi,« je s tresočim glasom in s solzami v očeh še dodala mati.
»No, kakšen otrok pa sem jaz pri oseminpetdesetih? To mi gre pa močno na živce. Saj imam vendar že dva vnuka, jaz pa naj bom otrok. Tako pa ne more mati z menoj govoriti. Verjetno je to samo zato, ker pridem vsak petek ali pa soboto dopoldne k njej skupaj z Minko, da ji moja žena pospravi po hišici, jaz pa opravim nakup v trgovini, pokosim vrt, zmečem sneg, poskrbim, da je ne zebe, uredim televizijske programe in še marsikaj postorim. Ali bi si upala kaj takega reči Rezki in Jožetu, ki sta že sredi šestdesetih let odšla v Nemčijo in si tam ustvarila dom in družini? K njej prideta poleti za štirinasjt dni, pa sta vendar pri materi tako v čislih. Jaz, najmlajši, sem pa še vedno pridkan fantek.« Takšno razmišljanje je prekinila žena Minka, ki ga je povprašala o telefonskem klicu: »Toni, se je sedaj, ko je tako huda zima, tvoja mama vendarle odločila, da gre v dom. Saj veš, da imam dobra poznanstva z direktorico, tako da bom poizkušala, da bi že jutri prišla v dom. Pa še blizu bova imela za obiske, da ne bo potrebno vsak teden tebi voziti avtomobil proti Dolenjski.«
»Ne prehitevaj, ker me je mama le povabila, da grem pojutrišnjem k maši, ki bo za očeta,« je omenil Anton. »Pa menda ja ne boš šel, ko napoveduje ponovno sneženje, pa ravno vnet kristjan tudi nisi, da bi moral v snegu riniti na Dolenjsko,« ga je prepričevala Minka. »Kar sem obljubil, sem obljubil,« je bil odločen Anton. Pod čast bi mu bilo, da bi kar tako požrl dano besedo.Na praznik Brezmadežne se je zaradi rahlega sneženja precej zgodaj odpravil na Dolenjsko. Ker je bila cesta dobro splužena, je prišel do cerkve že pol ure pred mašo. Vstopil je. Vse je bilo tiho, še nikjer nobenega človeka, le pri oltarju je bil osvetljen kip B rezmadežne, obdan s številnimi rožami, ki so spominjale na jesensko razkošje narave. »Hm, tu pa ljudje še dajo nekaj na praznike, sicer ne bi bilo v cerkvi kljub ostri zimi toliko rož. Boga in Cerkev imajo zagotovo radi, sicer se rož ne bi ogibali in jih v zavetju hranili za Marijin praznik. Oh, kdaj pa sem bil zadnjič v tej cerkvi? Pa ja ni že minilo dvajset let od očetovega pogreba? Ja, čas teče,« je premleval Anton. Ko je že drugič vabilo k maši, so prišli prvi verniki. Malo je še ogledoval pod korom, nato pa je prisedel k možu v predzadnji klopi. Pogledala sta, nekaj časa strmela drug v drugega, nato pa je mož rekel Antonu: »Zdi se mi, da si ti moj sošolec Anton. Ali prav vidim? Kaj pa te je v takšni zimi prineslo iz Ljubljane k maši?« Anton je prepoznal sošolca Janeza. Kar odleglo mu je, da vsaj nekoga pozna v cerkvi. Po moško mu je odgovoril: »Veš, za očeta je maša, pa se spodobi, da sem prišel z mesta.« Pokimala in nasmehnila sta se. Nadaljnji pogovor je preprečila molitev rožnega venca, ki je začela odmevati iz prvega dela ladje. Janez je glasno molil sveto Marijo, Anton pa je eno desetko le poslušal. Te molitve ni molil skoraj petindvajset let, odkar sta njegovi hčerki prejeli birmo. Molitev pa mu kljub tolikšni časovni oddaljenosti ni bila tuja. Ministrantska leta, ki jih je preživel skupaj s prijatelji in ostarelim župnikom, so tudi to molitev Antonu usidrala v srce. Res je, da je bila ta molitev mnogo let skrbno zaklenjena, vendar druga desetka, ki se je začela z vzklikom: ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila, je odprla Antonova usta.
|
Župnija Dobrepolje