|
Kmalu je mati odšla v posteljo, Anton in Minka pa sta zlezla na toplo peč, kjer sta si ogledovala Mohorjevke. Sklenila sta, da gresta peš h polnočnici. Kako lepo okrašena cerkev, kako mirna pesem s kora, kot da bi peli Detetu uspavanko, s kakšnim spoštovanjem so danes običajno razigrani ministranti odšli skupaj z župnikom do jaslic, kamor je položil malega Boga, ki se je odločil, da pride na zemljo, ker nas ima rad!
Zakonca sta pozorno prisluhnila modrim besedam, ki jih je Dete polagalo v duhovnikova usta: »Božič brez Kristusa je prazen! Kaj nam koristijo številne lučke po ulicah, nakupovalnih središčih, tekanja za darili? Kaj nam koristijo razkošne božične večerje, kaj nam koristijo božičkova darila? Bog ni prišel na zemljo, da bi si bogati meli prste ob dobičku, ki nastaja ob zapravljanju in hrupnih zabavah. Sklonil se je k zemlji v želji, da bi se držali desetih zapovedi. V to duhovno izsušeno in osiromašeno kulturo ničnosti in brezveznosti je prišel, da vsem odpusti, kar je bilo narobe in da vsak kot posameznik in kot občestvo ponovno vstane, zaživi in se zave, da s smrtjo ni vsega konec. Dete želi, da iz naših ulic izgine beseda niča, temveč da se pojavi novo hrepenenje po večni domovini. Na nas je odločitev, ali se odločimo za kulturo smrti ali za večno življenje.« Tudi pozdrav pred obhajilom je zvenel v velikem upanju, da naj naše življenje izžareva tudi v težkih preizkušnjah misel na prijateljstvo, odpuščanje in pomoč vsem, ki ne zmorejo nositi križa, ki jim je naložen.
Po polnočnici sta zakonca zamišljena odšla proti stari hiši. Mati je mirno spala, sama pa sta še pobrskala po babičini literaturi. Na enem kupčku so bile skrbno spravljene Družine, na drugem pa so bile predvsem Mohorjevke in nekaj manjših knjižic. Začela sta listati po knjižici blaženega Lojzeta Grozdeta. Kako lepo branje! Pa še božično pesem sta odkrila: O, da, nocoj je sveta noč, četudi v meni ni miru, čeprav pijem grenkost sadu, ki ga poraja greha moč … O, Dete, svetu spet kraljuj, nemirna srca osrečuj! Po tej lepi pesmi in vsemu, kar sta ta večer doživela, sta sklenila, da bosta po možnosti še isti božični dan opravila spoved, po dvajsetih letih, ker želita postati ponovno kristjana, ki bosta skrbela ne samo za zemeljsko, temveč tudi večno življenje.
Naslednje jutro so k babici na praznovanje božiča prišli tudi vnukinji, pravnuk in pravnukinja ter tudi njuna očeta. Malo so bili začudeni, ko sta jim Anton in Minka rekla, da odhajata v župnišče. Sicer pa ju niso niti pogrešali, saj je v babičini izbi vse tako dišalo po domačnosti. Pravnuka sta skočila na peč, vnukinji in njuna partnerja pa so posedeli ob peči, kjer jim je začela babica obujati spomine na božič v času njenega otroštva. »Babi Marija, ali mi lahko poveš, kakšno darilo imaš na mizi skrito pod prtom? Ali je morda kakšna računalniška igrica?« jo je zvedavo vprašal pravnuk Blaž. Z drsečimi koraki je odšla do mize in odgrnila prt. »To je poprtnik. Od svoje babice sem ohranila to šego. Ona je spekla poprtnik dan pred božičem. Nato je bil vse do svetih treh kraljev pokrit na mizi. Ob njem smo vsak večer zmolili rožni venec. Še posebno pa na sveti večer pred novim letom in na sveti večer pred svetimi tremi kralji. Na praznik svetih treh kraljev je vsak dobil kos poprtnika. Če si pojedel koščke poprtnikov od devetih hiš, si bil silno močan tako pri delu kot molitvi. Danes se običajno speče poprtnik pred praznikom svetih treh kraljev,« je hitela pripovedovati prababica. Pravnukinja Tina je vprašala: »Babi, kakšna pa je molitev? Nauči me moliti!« Prababici so vstopile solze v oči: »Oh, ti ubogi otrok!« Začela je molitev Sveti angel. Nekajkrat jo je ponovila in že je vsa hiša glasno molila molitev, ki nas priporoča angelom varuhom. Med molitvijo sta vsa srečna vstopila v kmečko sobo Anton in Minka. »Ja, ali tudi vsi molite?« je bila presenečena Minka. »Seveda, saj nas je naučila naša babi. Ne, prababica,« je veselo začebljala Tina. »Kje sta pa vidva bila?« ju je vprašala hčerka Lučka. »Ne boste verjeli, po več kot dvajsetih letih sva bila pri spovedi. Zelo sem vesel, da sem premagal strah, odpor do spovedi, sedaj sem veliko lažji,« je pojasneval dedek Anton. »Dragi hčerki Lučka in Nataša. Meni in vaši mami je žal, ker nismo v našem domu nikoli dajali veri v Boga kakšnega posebnega poudarka. Sicer za nas je Bog vedno obstajal; Jezus je bil pač zgodovinska osebnost, drugače pa smo se držali načela, da se je potrebno Cerkvi izogibati s polnim vozom. V letošnjem adventu pa sva verjetno od mojega pokojnega očeta prejela »pismo« iz nebes, v katerem je bilo polno Božjega usmiljenja, da sva spoznala, kako veliko darilo je vera. Dragi hčerki in naša zeta! Vesela sva, da se dobro razumete, še bolj pa bi bila vesela, če v svojo zvezo povabite Boga v krščanskem zakonu. Bog vam bo stal ob strani tudi v težkih trenutkih. Tudi najino vnukinjo Tino in vnuka Žana lepo prosiva, če pripeljeta k jaslicam, kjer je rojen Jezušček za vse nas. Obljubiva vsem vam, da vas bova podpirala z molitvijo in mnogo lepšim zgledom, kot sva ga vam dajala doslej,« je še pojasneval dedek Anton. Hčerki in oba zeta so očetu rekli: »Oče, naj bo to naše skupno darilo za tvoj osempetdeseti rojstni dan.« Tedaj je žena Minka v solzah z drgetajočim glasom dejala: »Kako nas ima Jezušček rad! Leta 1952, ko si se ti rodil, dragi Tone, so božični dan ukinili kot dela prosti dan. Tudi najina vera v vseh letih zakona je bila le tedaj, ko sva govorila: Bog pomagaj! Danes, na tvoj oseminpetdeseti rojstni dan, pa sva se po mnogih letih oba srečala z Detetom v sveti spovedi in obhajilu. Tudi najini najbližji so obljubili, da postanejo iskalci vere. Ali ni današnji božični dan, Anton, tvoj, moj in naš skupni rojstni dan?« Z babico, ki je stiskala med prsti oguljeni rožni venec, so se objeli in najprej zapeli Vse najboljše …, sledila pa je še pesem z globoko versko vsebino, ki ji potrošniška družba želi odvzeti pomen večnosti: Sveta noč … človek, zdaj si otet.
|
Župnija Dobrepolje