 S takim sloganom je Svet Evrope leto 2011 razglasil za leto prostovoljstva.
Očitno je tudi v političnih krogih na pobudo civilne družbe, kamor štejemo tudi krščanske cerkve v Evropi, prišlo do spoznanja, da je potrebno med ljudmi obuditi pristno krščansko – občečloveško vrednoto.
In kaj je prostovoljstvo?
Je vzgib v človeku, ki se odrazi v tem, da del svojega časa, znanja in sposobnosti oz. darov nameni za bližnjega. Izhaja iz Boga, ki je največji »prostovoljec«, saj vse, kar je naredil in dela za nas, dela prostovoljno in v nobenem primeru ne pričakuje plačila. In v tem je potrebno iskati bistvo širšega pogleda na prostovoljstvo, ki v bistvu pomeni ljubezen do bližnjega, ki jo Bog preko nas ljudi razliva na druge ljudi.
Živimo v družbi, kjer je ali pa bo kmalu potrebno vsako delo (moderno – storitev) plačati, vse postaja povezano z denarjem. In kaj hitro smo pripravljeni se pogovarjati o tem, koliko bi pa to stalo, če bi nekoga najeli, da nam to naredi. Torej postajamo družba, ki v prvi vrsti razmišja, kako bo z denarjem uredila vsa dela v vasi, občini, župniji – od varstva otrok, obiska ostarelih na domu, popravila ceste, inštrukcije matematike, angleščine … do kuharice v župnišču. Kar za vse bi bilo najbolje, da najdemo neko sistemsko rešitev (beri nek proračun) ali pa celo zberemo denar in smo s tem stvar rešili. Nekatere stvari je mogoče na tak način vsaj tehnično rešiti, nikoli pa se ne da vseh, predvsem pa ne na primeren način. Zato je v vsaki družbi vedno veliko opravil, ki predpostavljajo prostovoljstvo, ki predpostavljajo tudi ta način udejanjenja ljubezni do bližnjega.
Prostovoljstvo ni vzajemnost, saj ne predvideva povračila opravljenega dobrega dela v kakšni drugi obliki. Predpostavlja služenje z ljubeznijo, zavestno odločitev, da opravim(ljam) zastonjsko dobro delo za bližnjega, občestvo, skupnost. Samo v takem primeru mi prinaša pristno zadovoljstvo, saj ni narejeno zato, ker moram, ampak je sad notranjega, globljega vzgiba. V tem pogledu je nepogrešljiva sestavina kristjanovega življenja. Zato bi moral vsak kristjan del svojega časa nameniti za druge in ne samo v svojo korist.
In kje in kako sem lahko prostovoljec?
Vsak človek ima darove, sposobnosti, s katerimi se lahko vključi v prostovoljstvo, kjer se čuti najbolj poklicanega. Od darovane molitve za bližnjega, pomoči pri učenju, rednega obiskovanja in oskrbe ostarele osebe, skrb za cerkev, gasilski dom, kulturni dom, urejanje in čiščenje vasi, kraja, pospravljanje župnjišča, skrb za duhovnika, varovanje otrok mladim družinam … vsepovsod je potrebno prostovoljstvo.
Verjamem, da lahko »najde« vsak izmed nas nekaj, kjer se čuti poklicanega in koristnega. Seveda si pa ne bomo s prostovoljstvom »prislužili« kakšnega posebnega priznanja, saj so ta dela gledana s človeškimi očmi praviloma manj pomembna, so pa z božjimi očmi najplemenitejša, zato prinašajo veliko zadovoljstva. Z veliko ljubeznijo se jih lotevajmo, vsi smo za to poklicani in primerni. |
Župnija Dobrepolje