Postni čas se je letos začel zelo pozno. Leta 1943 je bila velika noč 25. aprila, letos pa bo 24., potem pa dolgo spet ne bo tako pozno. Bog daj, da bi nas letos ne doletele tako hude reči, kot so bile leta 1943. Je pa tudi letos veliko hudega po mnogih delih sveta. Spomnimo se radi trpečih po svetu in se zahvaljujmo Bogu, da živimo v miru in blagostanju.

Nekoliko sem že okleval, ali naj vam spet napišem postno pismo, saj vam bom povedal bolj ali manj znane stvari. Potem pa sem mislil preprosto tako: Ali se srce kdaj naveliča ljubiti? Ali se žena kdaj naveliča, ko ji mož ponovno pove, da jo ima rad, ali je možu kdaj odveč, ko se žena ljubeče stisne k njemu in mu pokaže, kako vanj zaupa, kako je vesela njegove zaščite in varstva? Tudi otroci vedno radi slišijo od staršev in obratno, da jih imajo radi in jim veliko pomenijo. Nikdar nam ni iskreno priznanje, da nas ima nekdo rad, odveč. In kakor smo veseli lepe in prijazne besede, toliko bolj naj bi nas povezalo in razveselilo dejstvo, da smo v molitvi stalno povezani med seboj v Bogu, ki je vladar vsega stvarstva in vsakega človeka. Vsako jutro, ko se zbudim, je moja prva misel in molitev: Varuj danes, nebeški Oče, vse v naši župniji, posebej pomagaj trpečim, rajnim pa podeli večno srečo. Moja najlepša vsakdanja misel je: Vedno bliže je dan, ko bom odšel iz tega sveta k Bogu, kjer me čaka ogromna množica dobrepoljskih faranov, ki smo jih že pospremili s tega sveta, in vedno novi se nam bodo pridruževali v tisti domovini, ki jo je Bog pripravil svojim otrokom. Tam bomo na cilju, za katerega smo bili sploh ustvarjeni, in večno uživali slavo in srečo, ki je oko ni videlo, uho ni slišalo in človeško srce ne občutilo.

Zelo sem vesel, da mnogim Dobrepoljcem vera veliko pomeni. Ko sem dekanijskim duhovnikom podaril knjigo o naši župniji (naj omenim mimogrede, da kdor je še nima, jo lahko nabavi v kiosku ali župnišču) in so jo z veseljem prebrali, so rekli župniki iz Velikih Lašč, Škocjana in iz Žalne: »Vedno smo veseli, ko se poroči kak dobrepoljski faran v našo župnijo, ker so Dobrepoljci verni ljudje. « Kaj lepšega bi mogel slišati!

Sem pa pogosto zaskrbljen za našo mladino in se sprašujem, ali bodo tudi v bodoče rekli tako. Včasih je v naši župniji prihajalo k raznim mladinskim srečanjem večina fantov in deklet, danes le peščica mladih najde čas za versko poglabljanje. Celo na postna predavanja mladih skoraj ni. Hvaležen sem animatorjem, ki se veliko trudijo z birmanci in otroki pri oratoriju, a bojim se tudi zanje. Mlad človek, ki vere ne poglablja, je v nevarnosti, da jo izgubi. Vse, posebno pa starše, prosim, da za mlade veliko molimo, morda pa jih tudi vljudno spodbudimo k verskemu poglabljanju.

V veliko tolažbo in upanje je dejstvo, da se v naši župniji še vedno sorazmerno precej moli, tako skupno kot zasebno, in da se v glavnem vsi vsaj v preizkušnjah obrnete na Boga in vanj zaupate. Neizmerno sem hvaležen vsem, ki najdete čas za molitev in čaščenje vsak ponedeljek. Mogoče bi pomislil še kdo: »Ali ne bi tudi jaz našel nekaj časa in ga posvetil Bogu? « Kmalu bomo vsi spoznali, koliko smo zamudili in koliko blagoslova bi lahko izprosili sebi in vsemu svetu. V večnosti se bodo mnogi prišli zahvalit prav tistim, ki molijo zanje, bodisi pred Najsvetejšim, bodisi v molitvenih ali drugih skupinah.

Kot duhovnik sem vesel, da je prejemanje zakramentov pri nas lepo razvito. Pogosto pa vas moram spomniti, da zlasti obhajilo ni dovolj zgolj prejemati. Za sprejem obhajila mora biti v našem srcu živa vera in ljubezen do Jezusa in zavest, da brez te Božje hrane ne moremo živeti, in seveda, da ne smemo biti v težkem grehu. Neka žena, ki vsak mesec opravi sveto spoved, pogosto pove, koliko milosti in moči prejema v tem zakramentu. Spovedi se večina premalo poslužuje, a ravno dobra spoved prinaša v srce največ duhovnega miru in sreče.

Letos je leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti pod geslom: DRUG DRUGEGA BREMENA NOSITE! Svet Evrope pa je razglasil leto 2011 za leto prostovoljstva. Naš rojak Drago Gačnik, ki deluje kot župnik že nekaj let v Kanadi, je pripovedoval, kako tam študentje v letih študija veliko pomagajo kot prostovoljci v raznih ustanovah, šolah, podjetjih, domovih in podobno. Kjer pomagajo, jim napišejo potrdilo, in ko iščejo po končanem študiju službo, jih najprej vprašajo, koliko so delali kot prostovoljci. Kdor je bil požrtvovalen v prostovoljstvu in se je znal kaj žrtvovati brez plačila, bo tudi dober in požrtvovalen v službi.

V našem narodu tega manjka. Tudi med kristjani, ki imamo v Kristusu tako čudovit zgled zastonjske ljubezni, ki se daruje, razdaja in živi popolnoma za druge, je tega na žalost bolj malo.

Prostovoljstvo si pri nas s težavo utira pot. Pri nas je teh možnosti veliko. Imamo kar dva domova za starejše ali kakor koli pomoči potrebne. Koliko težav morajo prestati ljudje, ki zapustijo svoj dom, domače in se morajo na starost privajati novemu okolju in načinu življenja. Zlasti prve tedne jih tare dolgčas, pa tudi pozneje se nekateri težko privadijo novemu okolju. Strežno osebje je tako zaposleno, da se skoraj ne utegne ukvarjati zasebno z vsakim posebej. Če pa bi nekdo enkrat na teden prihajal k nekomu, se z njim pogovarjal, ga peljal na sprehod, bi mu tako naredil življenje mnogo lepše. In vsi vemo, kaj pravi Jezus, da kar smo storili komur koli, smo njemu storili.

Ravno za ta Oznanila je S. Jamnik napisal lep prispevek o prostovoljstvu in vam svetujem, da si ga dobro preberete.

Iz srca se zahvalim vsem, ki znate svojo velikodušno dobroto pokazati tudi duhovnikoma, ne le z darom za biro, pač pa tudi s pomočjo v župnišču tako pri hrani, perilu kot pri pospravljanju, še posebno sedaj, ko je g. kaplan prevzel še župnijo Struge in se je delo še povečalo.

Veliko zahval in pohval slišim na račun zbornika naše župnije V svetišču spomina. To je gotovo tudi najlepši dar, ki ga lahko damo ob najrazličnejših priložnostih in bo ostal trajno. Večina družin ga je že nabavila, drugi pa boste to gotovo še storili. Po letu praznovanj 750- letnice župnije je to najlepši dokaz hvaležnosti prednikom in zagotovilo zanamcem, da bi vztrajali v veri in dobrem.

Vsem želim vse dobro. Lepo preživimo postni čas, da bomo v vsej polnosti doživeli veliko noč. Prisrčno vse pozdravljava oba vaša duhovnika.

Franc Škulj, župnik